Zakaj človek ne živi zdravo, se vpraša, ko od nekoga sliši, da je zbolel za rakom in ga čaka kemoterapija, ko skoraj ni več možnosti ozdravitve. Kako neumni smo, ko se ne prehranjujemo zdravo, ko ne skrbimo za svoje telo z telovadbo, ampak v svoje telo ne vlagamo, potem se ne moremo čuditi, da telo enkrat reče stop. A kaj, ko takrat ni več možnosti nazaj, takrat lahko še samo upamo, da se bomo pozdravili.
Sama sem prepričana, da telo prej opozarja in nam daje vedeti ,da je nekaj narobe, da se je potrebno vprašati, ustaviti, premisliti, kako in kaj živimo. A malo nas je takih, po navadi živimo naprej, dokler na s dobesedno ne vrže v posteljo. Potem nam izvid, kot je rak in kemoterapija postavi življenje pred naš nos. Takrat se moramo soočiti sami z seboj, ni več drugih, ni več službe, slabe hrane, slabih navad, vsega tega se zavedamo in tudi to, da je sedaj čas, ko bomo imeli srečo in dobili novo priložnost, ker nam bo kemoterapija pomagala, ali pa bomo nemočni do konca obležali v bolnišnici.
Kako naj se človek počuti, ko ti povedo da imaš raka in da je malo možnosti, da ti bo kemoterapija pomagala, kaj naj reče, kako naj se obnaša?
Nihče ne ve tega odgovora, verjetno pa si vsak želi živeti in mu je kemoterapija tisto edino upanje, ki se ga oprime in drži. Želi si samo pozitivnih izvidov, samo to čaka in čisto nič drugega ne premišljuje. Ko ti rečejo, da imate malo možnosti in da vam verjetno tudi kemoterapija ne bo veliko pomagala, takrat se vam sesuje svet. Ljudje smo močna bitja in zmoremo tudi to, ker nam drugega ne preostane, tako živimo naslednje dni v upanju, da pa bo kemoterapija naredila čudež in da nam bo podarila leta življenja še naprej. …