Pegasti badelj je neredko označen kot izjemno trdoživa rastlina. Človeštvo naj bi jo koristno uporabljajo že več kot dve tisočletji. Semena pegastega badlja pa dokazano veljajo za najbolj naravno in osnovno obliko. Vsebujejo snov, ki se imenuje silimarin.
Semena tovrstne rastline se nabirajo v jesenskem času – zlasti v septembru in oktobru. Nato se posušijo ter uporabijo za izvlečke, tinkture in prašek. Sicer pa se pegasti badelj pogosto uporablja tudi pod imenom Marijin osat ali pa ostrepec, prav tako tudi bodeča neža. Ko ga zmeljemo, ima rahel vonj po kakavu. Rastlina lahko zraste do dveh metrov visoko.
Rastlina ima tudi odvajalni učinek
Silimarin, ki ga torej vsebuje pegasti badelj, je slabo topen v vodi. Ravno zato se ga priporoča uživati skupaj z maščobami. Pri tem pa je dobro poudariti, da se morajo takšnim pripravkom izogibati nosečnice ter doječe mamice. Tovrstna rastlina ima namreč tudi odvajalni učinek.
Strokovnjaki priporočajo, da je na dan dobro zaužiti dvakrat po 1 čajno žličko zdrobljenih semen pegastega badlja. Najbolje je, da se semena zdrobijo kar v terilniku oziroma v možnarju. Prav tako lahko v električnem mešalniku ali pa v kavnem mlinčku.
Rastlina v obliki poparka
Sicer pa se pegasti badelj oziroma njegova semena lahko pripravijo za uživanje kar v obliki poparka. Eno čajno žličko zmletih semen je treba preliti z dva do tri decilitra vrele vode. Poparek mora nato stati nekje od deset do petnajst minut. To je treba potem še primerno precediti. Najbolje je, če napitek zaužijemo kar topel. Vsakič pa naj bo seveda na sveže pripravljen.
Uživanje surovih semen pegastega badlja
Odlična novica je tudi ta, da se pegasti badelj oziroma njegova semena lahko uživajo v surovi obliki. Lahko jih potrosimo po solati ali pa po kosmičih. Za še zdravje oziroma učinke je dobro poleg dodati še živila oziroma izdelke, ki vsebujejo maščobo, na primer skuto, jogurt in druge mlečne jedi.